Zgodovina DSO Preddvor
1948
Začetki socialne dejavnosti v gradu Turn v Potočah nad Preddvorom segajo v prva povojna leta. Prvi stanovalci, vojne sirote, stari in bolni ljudje so prišli v Dom 17. 11. 1948, in sicer iz Doma slepih na Okroglem in iz Škofje Loke. Zavod še ni deloval samostojno, ampak v sklopu Kmetijskega posestva Preddvor.
V gradu je bilo 40 postelj s slabim standardom. Edina vodna pipa je bila na dvorišču.
Petdeseta leta
Z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Kranj je bil 22. 10. 1954 ustanovljen Dom onemoglih. Leta 1959 se je zavod preimenoval v Dom oskrbovancev in upokojencev Preddvor.
Sodelavci so povedali:
"Brivec in frizer Tinko je v Dom hodil 50 let. Poznal je vse stanovalce Doma, bil je duša Doma, vsi so mu zaupali."
"Prve stanovalce so pobirali na cestah ali pa so jih morali iti iskat v hlev. Ljudje so opozarjali oblasti, ti pa so jih pobirali."
"Pralnice leta 1959 še ni bilo. Pri kapelici je bila streha in kotli. Vse so prali na roke, tudi povoje. Kopalnic ni bilo. Oskrbovance so vozili ven in jih zunaj umivali. V pritličju gradu je bila ena sama banja, kamor so nosili nepokretne, da so jih tam umivali."
"Takrat so bili v atriju še ganki in iz njih si šel v sobe. Pozimi so bili vhodi v sobe zameteni s snegom. V sobah so bile stare peči, ki jih je bilo treba vsak dan zakuriti."
Šestdeseta leta
Leta 1962 je bil narejen prvi projekt načrtne adaptacije gradu. Pridobljeni so bili prvi prostori za kuhinjo, skladišče in jedilnico, napeljali so centralno ogrevanje in zgradili bolniško dvigalo.
Dom je dobil novo ime, in sicer Dom oskrbovancev Albina Drolca Preddvor.
Sodelavci so povedali:
"Za zabavo takrat ni bilo nič posebnega. Iz ekonomske šole so hodili vsako leto, da so jih obdarovali, to delajo še vedno. Bila pa je ena televizija. Spominjam se starejšega žandarja, ki je vsak večer prišel sedet pred televizijo, vedno se je napravil v obleko in kravato, ker je bil prepričan, da ga napovedovalka vidi."
"Bolniške sobe so bile zelo velike, v eni sobi jih je bilo tudi dvanajst. Nepokretne so veliko vozili ven na zrak."
"Pokretni so pomagali pri delu v Domu, skupaj z nami so hodili na njivo. Hrano smo v glavnem pridelali doma."
"Prvi direktor je vse urejal sam; denar za plače, ko smo začeli popravljati stavbo, hodil na njivo, zalival vrt itd. Drugi direktor je vozil vso hrano in pošto. Pošto je razdeljeval oskrbovancem in se je hkrati lahko z njimi tudi pogovoril. Vsak je imel dostop do njega. Tako je imel vse pod nadzorom, ker čez dan ni imel časa."
Sedemdeseta leta
Zaradi dotrajanosti ostrešja in stropov je bilo grad potrebno temeljito obnoviti, s čimer so se zagotovili minimalni normativi za bivanje. Celotna dejavnost Doma je bila v času obnove preseljena na Šmarjetno goro nad Kranjem (1974‒1975). Neekonomičnost poslovanja je narekovala gradnjo novega Doma. Z novo gradnjo se je pridobilo 18 enoposteljnih sob, 28 dvoposteljnih sob in dnevni prostor. Zmogljivost Doma se je povečala na 130 postelj. Prvi stanovalci so v novi Dom prišli konec leta 1977. Sodelavci so povedali:
"V času pred pridobitvijo novega Doma, ki je bil sezidan leta 1977, so vsi stanovalci prebivali v gradu. Tam so jih od zunanjega sveta ločevala velika grajska vrata, ki so se vsak večer ob devetih zaklenila in vsako jutro ob petih odklenila. Stanovalci so lahko zunaj ostajali dlje, če so nas obvestili, kam gredo in kdaj pridejo."
"Namesto plenic smo uporabljali rjuhe, nočne posode so bile slabe, invalidskih vozičkov nismo poznali.« »Dom ni imel prevoznih sredstev. Nune so imele v tistem času en avto za potrebe Doma."
Osemdeseta leta
V letu 1983 je bil grad prenovljen in v njem urejen negovalni oddelek. S tem so se precej izboljšali bivalni in delovni pogoji. Napeljana je bila topla voda ter adaptirana kuhinja in pralnica. S prizidkom k novemu Domu so se pridobili prepotrebni prostori za ambulanto, fizioterapijo, delovno terapijo, večnamenski prostor s knjižnico, garderobe, upravni prostori in stanovanje za hišnika.
Leta 1986 je bila zgrajena kotlovnica, sončni kolektorji, plinska postaja, podporni zid za grajsko kapelico, asfaltiralo se je dvorišče ter uredila ekonomija in sadovnjak. Leta 1988 se je z adaptacijo podstrehe pridobilo dodatnih 38 postelj in kapaciteta Doma se je povečala na 173. V sodelovanju z Zavodom za spomeniško varstvo Kranj je bila obnovljena kapelica s freskami. Leta 1989 se je s posebno pozornostjo uredila in opremila spominska soba Josipine Urbančič Turnograjske.
Ob praznovanju 40-letnice je bila Domu podeljena Velika plaketa občine Kranj za uspešno delo in pomemben prispevek k izboljšanju kvalitete bivanja stanovalcev.
Devetdeseta leta
V devetdesetih letih je bilo zgrajeno novo dvigalo do podstrehe gradu, obnovljene kopalnice v gradu, zgrajena sodobna čistilna naprava itd. Dolgoletna želja po moderni novi kuhinji z večnamensko jedilnico, s skladišči, prostori za pripravo in čiščenje hrane, se je uresničila leta 1995.
Leto 1996 je bilo v znamenju obnovitve starega gradu. Obnovljeno je bilo pritličje, podbetonirani so bili temelji, vgrajene dodatne jeklene vezi in armirana poškodovana mesta, izvedena izolacija vlažnih zidov, zamenjani so bili tlaki in napeljane nove instalacije. Grad in novi Dom sta dobila povezavo s podzemnim hodnikom, zgrajeno je bilo novo dvigalo, ki je skrito v stolpiču, obnovila se je fasada. Za svojo dejavnost so v gradu na novo dobili prostore delovna terapija, frizerski salon in pedikura. Dom je pridobil novo digitalno telefonsko centralo, zgradile so se frčade na prizidku novega Doma, hortikulturno se je uredila okolica.
Dom oskrbovancev Albina Drolca se je leta 1996 preimenoval v Dom starejših občanov Preddvor.
Josipina Urbančič Turnograjska
Josipina Urbančič Turnograjska, prva slovenska pisateljica in skladateljica, se je rodila 9. julija 1833 na gradu Turn pri Preddvoru.
Oče Janez Nepomuk Urbančič ji je umrl, ko je bila stara osem let. Njena mati Jožefina je po njegovi smrti prevzela ves nadzor nad gospostvom in vzgojo otrok. Josipina je bila najstarejša in je imela še dva brata, Janka in Fidelisa. Preddvorski župnik Lovro Pintar ni bil pomemben samo kot Josipinin učitelj, ampak jo je seznanil tudi z njenim kasnejšim možem Lovrom Tomanom. Z Josipino sta se spoznala 24. avgusta 1850. Med njima se je razvilo bogato triletno dopisovanje. Glavnina njunih pisem je shranjena v Rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Josipina in Lovro naj bi po pripovedovanjih in zapisih veljala za zelo lep in zanimiv par. Oba sta bila kulturno dejavna. Predvsem sta se zavzemala za večjo uporabo slovenskega jezika.
Na Lovrovo željo se je Josipina tudi fotografirala in slikarsko upodobila. Matevž Langus (1792-1855) jo je imel za osnovni model, ko je risal sv. Lucijo v šentflorjanski cerkvi v Ljubljani. Zveza Josipine in Lovra se je vedno bolj poglabljala, zlasti potem, ko je Lovro konec junija 1852 doktoriral in je iz Gradca prišel v Kranj.
Za datum poroke sta določila 24. avgust 1853, saj sta se na ta dan pred tremi leti tudi spoznala. A zaradi Lovrovih zahtev po višji doti je bila poroka prestavljena na 22. september. Poročila sta se v grajski kapeli na gradu Turn. Po poroki sta se skupaj z Josipinino mamo in bratom preselila v Gradec, kjer je Josipina kmalu po porodu umrla, in sicer 1. junija 1854. Stara še ni bila enaindvajset let.
Josipina Urbančič velja za prvo slovensko pisateljico in skladateljico. Ustvarjala je pod psevdonimom Turnograjska, ker je bil njen dom grad Turn. Ustvarjati je začela pri sedemnajstih letih in končala s smrtjo. Največ del je napisala v prvih dveh letih dopisovanja z Lovrom, in sicer leta 1850 in 1851. Sprva je pisala kratke poučne zgodbice z moralno tendenco. Pogosto so te Josipinine zgodbe polne opisov in prispodob iz narave, ki jo je zelo občudovala. Največ je napisala zgodovinskih povestic. Napisala je tudi posvetilo Francetu Prešernu, ko je obiskala njegov grob. Na željo zaročenca Lovra Tomana je spisala tudi nekaj pesmic (ohranjene so štiri), vendar mu je v pismih omenila, da se bo rajši držala proze, saj je menila, da pesniško ni dovolj nadarjena. Josipina je bila tudi skladateljica.Njenih skladb se ni ohranilo veliko. Komponirala je klavirske skladbe in napeve s klavirjem za slovenske tekste.
Josipinin jezik je bil čist, pravilen in gladek. V pismih in povesticah je uporabljala čisto slovenščino. Ustvarjala je v dobi, ko se je pripovedništvo na Slovenskem šele začelo razvijati, poleg tega pa so bili do takrat ustvarjalci samo moški, zato so njena dela še toliko bolj pomembna. Poleg sedemintridesetih povestic, štirih pesmi in nekaj skladb je za seboj pustila veliko idej, ki jih je imela. Bila je mladenka, zabavna, polna vitalizma in mladostniških želja. Bila je nekaj posebnega. Bila je Josipina, ena in edina.
Vir: Delavec, Mira: Nedolžnost in sila. Kranj: Gorenjski glas; 2004.