Vtisi z dogodkov >>

Žoga bend na Paradi učenja 2017 v Kranju

Nastopi učencev glasbenih šol Piano forte in Promusica iz OŠ Preddvor

Josipina Urbančič Turnograjska

Josipina Urbančič Turnograjska, prva slovenska pisateljica in skladateljica, se je rodila 9. julija 1833 na gradu Turn pri Preddvoru.

Oče Janez Nepomuk Urbančič ji je umrl, ko je bila stara osem let. Njena mati Jožefina je po njegovi smrti prevzela ves nadzor nad gospostvom in vzgojo otrok. Josipina je bila najstarejša in je imela še dva brata, Janka in Fidelisa. Preddvorski župnik Lovro Pintar ni bil pomemben samo kot Josipinin učitelj, ampak jo je seznanil tudi z njenim kasnejšim možem Lovrom Tomanom. Z Josipino sta se spoznala 24. avgusta 1850. Med njima se je razvilo bogato triletno dopisovanje. Glavnina njunih pisem je shranjena v Rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Josipina in Lovro naj bi po pripovedovanjih in zapisih veljala za zelo lep in zanimiv par. Oba sta bila kulturno dejavna. Predvsem sta se zavzemala za večjo uporabo slovenskega jezika.

Na Lovrovo željo se je Josipina tudi fotografirala in slikarsko upodobila. Matevž Langus (1792-1855) jo je imel za osnovni model, ko je risal sv. Lucijo v šentflorjanski cerkvi v Ljubljani. Zveza Josipine in Lovra se je vedno bolj poglabljala, zlasti potem, ko je Lovro konec junija 1852 doktoriral in je iz Gradca prišel v Kranj.

Za datum poroke sta določila 24. avgust 1853, saj sta se na ta dan pred tremi leti tudi spoznala. A zaradi Lovrovih zahtev po višji doti je bila poroka prestavljena na 22. september. Poročila sta se v grajski kapeli na gradu Turn. Po poroki sta se skupaj z Josipinino mamo in bratom preselila v Gradec, kjer je Josipina kmalu po porodu umrla, in sicer 1. junija 1854. Stara še ni bila enaindvajset let.

Josipina Urbančič velja za prvo slovensko pisateljico in skladateljico. Ustvarjala je pod psevdonimom Turnograjska, ker je bil njen dom grad Turn. Ustvarjati je začela pri sedemnajstih letih in končala s smrtjo. Največ del je napisala v prvih dveh letih dopisovanja z Lovrom, in sicer leta 1850 in 1851. Sprva je pisala kratke poučne zgodbice z moralno tendenco. Pogosto so te Josipinine zgodbe polne opisov in prispodob iz narave, ki jo je zelo občudovala. Največ je napisala zgodovinskih povestic. Napisala je tudi posvetilo Francetu Prešernu, ko je obiskala njegov grob. Na željo zaročenca Lovra Tomana je spisala tudi nekaj pesmic (ohranjene so štiri), vendar mu je v pismih omenila, da se bo rajši držala proze, saj je menila, da pesniško ni dovolj nadarjena. Josipina je bila tudi skladateljica.Njenih skladb se ni ohranilo veliko. Komponirala je klavirske skladbe in napeve s klavirjem za slovenske tekste.

Josipinin jezik je bil čist, pravilen in gladek. V pismih in povesticah je uporabljala čisto slovenščino. Ustvarjala je v dobi, ko se je pripovedništvo na Slovenskem šele začelo razvijati, poleg tega pa so bili do takrat ustvarjalci samo moški, zato so njena dela še toliko bolj pomembna. Poleg sedemintridesetih povestic, štirih pesmi in nekaj skladb je za seboj pustila veliko idej, ki jih je imela. Bila je mladenka, zabavna, polna vitalizma in mladostniških želja. Bila je nekaj posebnega. Bila je Josipina, ena in edina.

Vir: Delavec, Mira: Nedolžnost in sila. Kranj: Gorenjski glas; 2004.

Dom starejših občanov Preddvor